foto: Anže Papler

Pripovedka o škratu Polesnjaku

Ko sem bil mlajši, sem živel v bohinjskih hribih, nedaleč od jezera. Najraje sem bil daleč proč od ljudi in živali, saj sem se jih bal. A bilo mi je strašno dolgčas. Nikogar nisem imel, s komer bi se lahko pogovarjal ali družil.

"Vrečo zlatnikov bi dal tistemu, ki mi pripelje ženo", sem enkrat zaklical na ves glas. Slišal me je kmet, ki je ravno takrat v gozdu pripravljal drva za zimo. V zameno za zlatnike mi je namesto neveste prinesel vrečo sena. In jaz neumnež sem mu verjel.

Ko sem ugotovil, kako grdo se je kmet ponorčeval iz mene, sem odšel v vas po njegovo hčer in jo odpeljal k sebi v gozd. Kmetu sem rekel, da mi mora, če želi hčer nazaj, zlatnike vračati tako, da mi vsak dan vrne enega. Žal je revež umrl en dan, preden mi je vrnil zadnji zlatnik.

Šele takrat sem spoznal, da nisem ravnal prav. Čeprav kmet ni bil pošten, se mu ne bi smel maščevati na tak način, da sem v nemilost spravil še nekoga drugega. S kmetovo hčerjo sva se dobro razumela in prav ona je s svojo dobroto v meni zbudila pozitivne lastnosti.

  Zaradi nje sem postal boljša oseba in počasi se je začela spremenjati tudi moja zunanja podoba. Odločila sva se, da se preseliva v vas. Zgradila sva hišo in si ustvarila družino.  In srečno smo živeli do konca svojih dni.

Zakaj pa zdaj spet živiš v gozdu?

Saj ne, a v gozdu se še vedno počutim najbolje. Moje žene že davno ni več, mladina pa je odšla s trebuhom za kruhom v druge kraje. Veš, življenje v Bohinju je bilo v preteklosti zelo težko.

Poleti so kmetje odšli v planino, kjer so pasli krave ter mleko predelovali v sir, maslo, mohant in skuto. Le tako so zaslužili vsaj nekaj denarja za življenje pozimi.

V planini so bile vse živali s točno določenim namenom. Konje so kmetje potrebovali pri spravilu lesa, pujsi so pojedli vso sirotko, ovce so dajale volno, koze so pojedle vse za govedo strupene zeli, kokoši pa so jim nesle jajca. Tradicija sirarstva se je ponekod v Bohinju ohranila vse do danes.