ŠOLA

Naja je ravno končala s poukom in se odpravila domov. Ponavadi so jo prišli v šolo iskat starši, vendar je Naja ravno včeraj dopolnila 7 let, kar pomeni, da se zdaj do doma lahko sprehodi sama.

Zunaj je bilo prijetno toplo, saj je sijalo sonce, pihal pa je tudi lahen vetrič, ki je Naji mršil zlate lase. V zraku je bil vonj po borovcih in soli. Tako je, Naja živi na obali, natančneje v Piranu. 

Zelo rada imam morje, še rajši pa sladoled, zato se bom odpravila k sladoledarju ter vzela sladoled v lončku.

Z lončkom v roki se je sprehajala ob morju. Ko je pojedla sladoled, ni nikjer videla smetnjaka, v katerega bi lahko odvrgla lonček. Nato je v morju zagledala plastenko, zato je tudi ona odvrgla lonček kar v morje.

Pripravljena je bila nadaljevati pot, ko je zaslišala neznan glas.

»Hej, ti! Počakaj!«

Deklica se je obrnila, da bi pogledala kdo jo je poklical, vendar ni videla nikogar. Ponovno se je obrnila in naredila nekaj korakov, ko je zopet zaslišala: »Ljudje ste res grozni. Nikoli nas ne poslušate!«

»Kdo si ti?« je vprašala Naja. »Misliš moje ime? Ime mi je Fabian, vendar me lahko kličeš Fabio.«

»V redu Fabio.. kje pa si?« je začudeno vprašala Naja, »ne vidim te.«

»Nisem našla smeti. Tako ali tako pa sem v morju že večkrat videla plastenke in druge stvari...« 

»Tukaj zgoraj na nebu, nad tabo. S svojimi krili sem preletel že ves svet. Imam pa tudi očala, da bolje vidim. In zelo dobro sem videl, da si vrgla lonček v morje.« je odgovoril Fabio.

»Misliš, da lažem? Si pripravljena iti z mano na izlet? Ti pokažem otoke smeti?«

»Saj, to je problem!«, je nadaljeval Fabio, »Ljudje se ne zavedate kaj počnete. Jaz pa sem preletel že cel svet in videl posledice vaših dejanj. Nastali so že celi otoki smeti...« »To je pa zares smešno. Otoki smeti? To ne obstaja.« ga je prekinila Naja.

»No, naj ti bo. Grem s tabo, da mi pokažeš popolnoma normalne otoke iz peska in kamenja.«

Naji se je ideja otokov iz smeti zdela zares smešna in bila je prepričana, da se galeb laže. Bila pa je tudi zelo trmasta, zato je galebu hotela dokazati svoj prav.

Galeb se je nasmehnil, sklonil k tlom in razprl svoja krila. »Zlezi name, bova hitreje.« Naja je splezala na njegov hrbet in še preden se je dobro oprijela galebovega vratu, sta bila že v zraku. 

Kar naenkrat se je vreme spremenilo iz sončnega v grozovito nevihto. »Tesno se me drži! Vreme je v zadnjih desetletjih postalo zelo nepredvidljivo in hitro spreminjajoče.« Najo je bilo strah, zato se je še bolj stisnila v galebove peruti. »Še malo pa bova na varnem!« ji je zaklical galeb. 

In res je spet posijalo sonce. Naja si je oddahnila in pogledala v lepo modro morje. To morje pa je iz sekunde v sekundo postajalo vse bolj rjavo in grdo. »Kakšne čudne barve je tu morje.« »Umazano je od smeti.« S Fabiom sta poletela bliže k morju in Naja je v morju res videla plastenke in temne madeže.