Kmet je imel sina, ki mu je bilo ime Bine. Hodil je v šolo. Ko se je že več let učil, si je kmet želel, da bi sin ostal doma in mu pomagal pri delu.

Sin ga prosi, naj ga pusti še eno leto, ker bi se rad učil, kaj žabe regljajo. Kmetu se sicer to zdi čudno, vendar mu dovoli.

Minilo še ni leto in sin ga spet prosi naj ga pusti še nekaj časa. Sedaj bi se rad učil, kaj psi lajajo. Oče mu spet dovoli, saj tudi sam ceni znanje.

Ko sta minili dve leti, kmet ponovno želi, da bi mu sin pomagal pri delu. Vendar sin želi nadaljevati še eno leto, da bi se učil, kaj ptiči pojo. Zanj je to največ vredno. Kmet Binetu dovoli, saj je zaenkrat še zmožen sam opravljati delo.

Kaj ptiči pojo?

Ptiči pravijo da bom jaz enkrat tvoj oče.

Minilo je leto in sin zaključi svoje šolanje. Sedaj ima končno čas za očeta. Skupaj sta delala od jutra do večera, kmeta pa je veselilo, da je sinu vse šlo od rok. Nekega večera sta se s polja vračala domov skozi gozd, kjer so ptički žvrgoleli večerno pesem. Nato oče vpraša sina.

Drugi dan kmet še vedno ni pozabil Binetovih besed, zato jezen zapove svojima hlapcema, naj v gozdu med sekanjem drv ubijeta njegovega sina. Hlapca in Bine gredo drugo jutro v gozd. Hlapcema se obudi vest in Binetu padeta pod noge, ko spoznata svojo hudobijo. Povesta mu, da si zdaj ne upata domov, ker jima je kmet zapovedal, da ga morata umoriti. Zatem pa ga prosita, naj ju obdrži pri sebi.

Psi lajajo, da se naj napotimo v Rim.

Bine odpusti obema, in tako so šli vsi trije naprej, ne da bi vedeli kam. Pridejo do samotnega gradu, pred katerim so lajali psi. Bine posluša kaj psi lajajo, ter to pove hlapcema.

Ko je enkrat šel papež tu mimo, se je vdrl most in so vsi potonili. Papeževa palica še vedno leži v vodi, ti pa jo moraš dobiti in z njo oditi v Rim.

Izmučeni pridejo proti večeru na neki most, kjer si spočijejo v senci pod drevesom. V bližnjem potoku pa je regljalo veliko žab.