Nekoč je živel kmet, ki je imel sina – edinca Marka. Ko pride ta v leta za ženitev, dolgo zbira med domačimi dekleti, izbere si pa nobene; vse so mu bile premedle in predolgočasne. 

Ko mu oče le ne neha prigovarjati naj vendar ohrani rodu bogato kmetijo, mu pravi : » Jaz vzamem le dekle, divje kot žrebe, ki bi imelo tak nemir kakor sam hudir; to bi ga bilo veselje krotiti. Vsaka druga ni zame.« Oče se žalostno uda v svojo usodo, ter mu de : » Take pa ne boš Marko tu nikoli dobil in naš rod bo izumrl.«- » Pa pojdem po svetu jo iskat.« , ga zavrne mladi in hajd, zapusti domačo hišo pod Nanosom in jo udari v širni svet. 

Ko je prehodil že lep del sveta, pride nekoč v goščavo, kjer ni vedel ne pota ne steze...

Na kar začuje kakor bi kdo v nji drva sekal zraven pa je vsakokrat prav čudno zacingljalo in pozvonilo. Kaj pa je to? Si misli in gre onim glasom nasproti. Naenkrat gleda prav v goščavi kmeta, ki je podiral z veliko sekiro hrast. Na levo roko pa je imel kakor na kakšnem konjskem kamatu navezane zvončke, ki so pri vsakem, ki so pri vsakem udarcu sekire močno zacingljali.

» Dober dan oče«

Marko pristopi in pozdravi starega kmeta:

»Dober dan bog dej dober dan»

» Ma kej delaste oče! zakliče Marko, » dajte no nehat, da se malce pogovoriva.« Nimam časa, ne smem, de oni in seka čvrsto dalje. A Marko le sili vanj : » Ma kaj imaste na tevi levi roki da tako poje oče?« Tedaj odloži kmet sekiro, pogleda mrko predse in pravi : » zakaj si me na to spomnil; sram me je to povedat, pa že vidim, da se ti ne izognem.

Imam hudo ženo, ta mi je te zvončke tusem privezala, da sliši v našo kočo ta noter, če delam ali če počivam. Pri tej priči se plašno ozre.

"Ja ma kako je to , da se ne uprete tej babi?" - Kako, če pa jo podpira najina hčerka Lenka, ki je mogoče še hujša kot mati! » Oho to bi bilo pa nekaj za me!« si misli Marko ter tudi kmetu takoj razodene, da bi ravno tako ženo rad, ta mu pa to odločno odsvetuje, saj vidi, kako se njemu sedaj godi.

Torej tako delaš ti lump!

Ko sta bila ravno v najlepšem pogovoru, pridrvi naenkrat od nekod priletna, debela ženska, klofne ubogega kmetiča prav pošteno čez uho ter zahruli:

Si imel kar nezasluženo srečo da te je tale našel tale gospod. Danes si prost in se lahko z nami gostiš.

Mož ves vesel hodi za njima in tako pridejo do lepe prostorne hiše sredi gozda, na pragu pa je stalo lepo močno dekle ter divje gledalo Marka. Ta pa ta ! si misli Marko. Ostal je ves dan ondi, a proti so bili že edini, da odvede hudo Lenko za nevesto. Pred odhodom pa je stara dajala hčerki nasvete, kako naj dela, da bo imela ženina kot moža vedno pod sabo; ta pa ju je skrivaj poslušal ter se zaklel, da ju do dobra nauči može krotit.

Še enkrat se ustraši neumna žival, pa te koj ustrelim!

Bale ni zahteval, saj bi je tudi ne mogel tako hitro dobiti, le lepe denarce je odpeljal z nevesto in pa voz s konjem, v katerem jo je ubral proti Notranjskem. Nista bila še na pol pota, ko skoči naenkrat koza čez pot ter se zasadi z rogovi med vozove ojnice. Konj se vstraši ter skoči vstran, a Jankota to rajezi, skoči dol ter pokaže konju puško rekoč: "Še enktat se ustraši neumna žival, pa te koj ustrelim!"

Kaj pa to? si misli pri sebi nevesta, ta pa je vendar malo drugačen nego so moj oče. Težko bo šlo, pa ga bom vendar ukrotila."

paf paf!

Nato se vozita naprej, ko sta zopet nekaj ur naprej prišla, skoči zdajci zajec iz grma konju naravnost med noge. Konj se zopet splaši ter hoče zdirjati, a marko ga ukroti; ga ustavi, stopi predenj potegne puško in "paf" konja na mestu ustreli. Tedaj se nevesta v resnici močno prestraši in groza jo oblije, češ, tako bo tudi z menoj delal, če mu ne uklonim. Ni se mu upala kaj očitati.

Sedaj si pa v težavah!

Njemu pa to ni bilo dovolj. Iz kolesja potegne malo sedlo, ter pravi k njej: "Konja nimam več, peš pa tudi nemaram priti domov z nevesto. Zato me boš ti domu nosila." To rekši potegne potegne prestrašeno nevesto z voza, jo pripogne vzlic njenim obotavljanjem k tlom, ji pripne sedlo z jermeni na hrbet, skoči na njo ter jo vzlic njenim prošnjam in njenemu joku, prisili, da ga nosi do dom, kamor sta prispela pozno v noč, ona na pol mrtva, on pa vesel in svesti, da si jo je za vselej ukrotil.