Učenci 1. b OŠ Rače to e‑knjigo posvečamo našemu raziskovanju zgodb in narave v programu Ekošola.

Za Ekobralno značko smo prebrali pravljico, jo ilustrirali in iz ustvarjenih idej oblikovali elektronsko knjigo. S tem smo krepili bralno kulturo, ustvarjalnost in odgovorno ravnanje z viri.

Dosegli smo cilj Ekošole, ki spodbuja okoljsko ozaveščenost in trajnostno uporabo virov.

Naj naša e‑knjiga navdihne še koga, da bo posegel po knjigi, odprl domišljijo ter z drobnimi dejanji prispeval k bolj zeleni prihodnosti.

Preview audio:

storyj.mp/adii4aujbwyr

Nekoč je bilo Pohorje res lepo. V gozdovih so tekli lepi potoki. Bilo je veliko lepih jezer.

Na travnike so prihajale bele žene, ki so bile najlepše na svetu. Živele so na skrivnih krajih. Malokdo jih je videl.

Na Pohorju je živel kmet, ki je imel hčerko in pastorko. Bili sta zelo lepi, ampak zelo različni.

Kmetova hčerka je bila hudobna, pastorka pa prijazna in poštena. Vse je naredila.

Spati je morala v kuhinji ob ognjišču.

Kmetova hčerka je imela lepo sobo. Njena postelja je bila mehka.

Pastorka je morala paziti tudi na ovce. Na paši je velikokrat pela. Bila je lačna. S seboj so ji vedno dali le košček suhega kruha.

Nekega dne ji je kruh padel iz rok in se skotalil po hribu. Deklica je zajokala.

K njej je prišla bela žena. Deklico je potolažila. Povedala ji je, da jo je vedno rada poslušala, ko je pela. Bela žena je lahko pomolzla ovce in spila mleko.

Deklico je žena odpeljala v svojo hišo, ker se ji je hotela zahvaliti za mleko. Ponudila ji je sadni in pšenični kruh. Deklica je prosila kar za navadnega. Bela žena ji je odrezala velik kos sadnega kruha in ga namazala z maslom.

Deklico je prosila, če ji lahko počeše lase. Deklica ji je dovolila. Bela žena ji je podarila zlato kronico.

Ko je prišla domov, je hudobna hčerka hotela vedeti, kje je dobila kronico. Deklica je vse povedala po resnici. Razvajena hčerka pa je zakričala: »Tudi jaz hočem tako kronico!«

Naslednji dan se je razvajenka oblekla v raztrgano obleko. Ovce je odpeljala na pašo. Sedla je v travo. Kruh je vrgla po strmini. Pričela se je spakovati, kot da joče.

Prišla je bela žena. Razvajenka se je zlagala, da je lačna. Bela žena je prosila za malo mleka. Razvajenka je bila jezna, ampak ji je dovolila, da pomolze ovce. Spomnila se je kronice, zato ji je dovolila.

Žena jo je odpeljala k sebi domov. Ponudila ji je sadni in navadni kruh. Razvajenka je hotela sadnega. Žena ji je ponudila velik kos starega kruha. Hčerka ni hotela jesti, ampak je zahtevala svežega.

Bela žena se je naredila gluho. Vprašala je razvajenko, če jo lahko počeše. Razvajenka je rekla: »Nihče mi ne bo česal las. Hočem kronico!« Bela žena jo je nagnala.

Razvajenka je pritekla domov vsa jezna in vzela kronico pastorki. Deklica je bila žalostna.

Ko je pastorka prišla domov, je zaslišala kričanje. V hiši je zagledala sestro. Bila je grda.

Kronica je počrnela. »Poglej, kaj si storila!« je zakričala grda sestra in kronico vrgla po tleh.

Brcnila jo je k pastorki in jezno rekla: »Tu jo imaš. Nočem je več.« Pastorka jo je pobrala in pospravila v skrinjo.

Pohorski gozdovi pa še danes govorijo o dekletu, ki hodi po pohorskih gozdovih in travnikih in išče belo ženo, da bi ji odpustila napuh in vrnila lepoto.

Pastorka se je srečno poročila in njeni družini ni nikoli ničesar primanjkovalo, saj je v skrinji ležala zlata kronica.

Knjigo Pastorka in bela žena smo v projekt Ekobranje za Ekoživljenje uvrstili zato, ker se njena vsebina odlično povezuje s temami, ki jih projekt poudarja. Zgodba nas je spodbudila k razmišljanju o naravi, odnosu človeka do okolja ter medsebojni povezanosti živih bitij in je bila odlično izhodišče za pogovor o spoštovanju, sočutju in odgovornosti – to pa so vrednote, ki so pomembne tudi pri oblikovanju ekološke zavesti.